Bil sem nepremišljen. Zelo zelo. In zato pri metuljc (kako se pa to sklanja?) pokasiral štafeto za igrico "Kje sem?"
Nisem mislil, da bo štafeta moja, ker se mi je samo zdelo, da bi fotka lahko bila posneta pri Veri Vardjan, še manj pa sem razmišljal o "posledicah" morebiti pridobljene štafete... Skoraj nobenih slovenskih fotk namreč nimam in kot sem prebral v pravilih pri MD, internetne seveda ne veljajo, pomoč pa... Poprosil sem torej za pomoč, tako, da fotka ni moja, kraj pa poznan & obiskan.
Torej - s pomočjo - kje sem?
|
|
Komentarji (30) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Joj, še enih 500 fotk iz Pariza se mi valja po računalniku, današnje so nastale na en siv deževen četrtek, ko sem bil prisiljen splezat na to železno čudo.
Do letos sem bil pred Eifflovim stolpom samo enkrat. Nikoli me ni posebej zanimal, no, priznam tudi, da me je strah višine in ponavadi ne plezam na nobene ozke špičke in zijam dol s 300 metrov višine. Take, čisto mehke, kot iz žolce, noge dobim, pa v trebuhu me precej čudno zvija. Ampak Čuko je bil nepopustljiv: "Jaz grem gor, čisto na vrh!"
Ker sem vedel, da bo vse skupaj trajalo in se mi v dežju ni dalo samemu potikati tam okoli, sem se skupaj z njim postavil v vrsto. Zaradi bolj slabega vremena ni bilo veliko ljudi in pred dvigalom za prvo in drugo nadstropje sva stala že v dobrih 15 minutah. Druga etaža je na 155 metrov, stolp je še kar širok, vse skupaj deluje zelo trdno. Ampak seveda sva morala še višje, do vrha... še 150 m... Že v liftu sem se skoraj posračkal... stolp je postajal vse ožji in ožji, dvigalo pa se je kar dvigalo in dvigalo... halo... dvigam se proti 300 metrov, stolp je star skoraj 120 let, sestavljen je iz 120.000 kovinskih delov.... a sem že sploh kdaj stal v 4. nadstropju 120 leta stare hiše.... seveda ne, nikoli - zdaj pa lezem na 300 metrov visok 120 let star kup železja...
Precej nesigurno deluje vse skupaj, pa v močnem vetru in dežju se (se mi zdi) malo maje... razmišljam tudi zakaj je spodaj enih 10 vojakov z brzostrelkami. Njabrž zato, da ne bi kdo raztrelil tega jeklenega čuda... ok, če ga bi kdo hotel, bi ga ziher kljub njihovim pokalicam.... Jebemti... ne grem iz lifta, grem kar dol... Čuko pogrunta kaj se dogaja in me za rokav zvleče iz lifta... Ok, saj je kul, stene so, ni odprto.... Pa me vleče kar naprej, po štengah... in znajdem se na odprtem... ne grem do ograje - to pa res ne, se bom kar na steno naslanjal... in stojim, minuto - dve - na čisto mehkih nogah se majem jaz, ne stolp.... Potem pa le pogledam... vidi se daleč... zelo daleč...
Radovednost je ubila mačko. Če že kaj, bo točno ta nekega dne ubila tudi mene. Stopim do ograje in sem nagrajen z razgledom, ki trga gate. Členki na prstih so bili čisto beli, ampak premikal sem se naprej, okrog in okrog in na koncu pregnal strah.
Uauuu... mesto se razlega v neskončnost. Okrog mene je vseh skoraj 11 milijonov Pariz-s-predmestji-prebivalcev, vse se vidi.... In na koncu sem bil jaz tisti, ki ni hotel dol....
Ok, nisem imel namen že spet s tem Parizom, ampak vedno znova me potegne. Ljubezen pač, kaj č'mo :)
Hotel sem pravzaprav pisat o tem, da sem jezen na direktorja. Že cel mesec. Najprej sem ga pol leta prosil, da naj že nekoga zaposli, ker bomo od dela vsi pocrkali. Al pa začeli štrajkat! Potem sem bil "izgnan" iz razgovorov s potencialnimi kandidati. Baje sem jih strašil in odvračal s čudnimi vprašanji. Meni se ni zdelo, samo slikal sem jim vsakodnevne situacije - zanimalo me je, kako bi reagirali, s tem pa so dobili tudi sliko, kaj se pri nas zares dela. In kdaj.... ker ne gre za službo od 07/16, pač pa je treba masrikdaj kaj naredit tudi ob 08h ali 10h zvečer, ali ob polnoči, ali pa ob 03h zjutraj... No res je, da je zaradi teh mojih predstavitev kar nekaj ljudi reklo, da niso vsega tega pripravljeni počet "za taki mali dnar", ampak jaz imam pač najrajši, da so stvari že od prvega momenta dalje povsem jasne....
In zato sem bil izgnan iz razgovorov. Vsem naslednjim kandidatom je bila predstavljena drugačna slika. Prednosti - in nobene "kolateralne škode." In naš direktor ima rad, da se mu laska, da se ga občuduje... in ko sem videl kandidatko, ki je iz pisarne prišla "pečena", z zaljubljenimi očmi in z drhtečim glasom dahnila: "To je tako čudovita firma, z vsem srcem bi rada delala z vami....", sem vedel, da bo izbral točno njo.
In jo tudi je. Uvajanje pa je seveda doletelo mene. Ki sem bil veliko manj radodaren z ocvetličenim govorjenjem, pa precej bolj s konkretnimi nalogami. Dokler sva samo govorila in demonstrirala, je šlo. Potem pa je bilo treba prvič vstat ob 04h zjutaj in se peljat 300 km. Domov sva prišla ob 06 popoldne. Nekaj dni kasneje je bilo treba vstat ob 03h in se peljat 500 km. Domov sva prišla ob 10h zvečer. Nato sem ji dal povsem preprosto nalogo - naj gre v Zagreb, tam malo posestankuje, uredi par stvari in se vrne... "Ne morem sama, izgubila se bom, pa v Zagrebu vozi tramvaj, ne uspam si tam vozit, ne znam jezika... pa moj mož je že jezen, ker nima kosila ob uri, ki jo je vajen, pa ni mu všeč, kdaj hodim domov, pa ni mu všeč, ker sem v enem mesecu že dvakrat morala zvečer službeno ven, pa.... vse je narobe...!
Dobro, tokrat grem jaz... ampak naslednjič ti ne uide, taka jajca so pač del tega, kar počnemo. Milijon drobnih detajlov, da potem reč v celoti dobro izpade.
Naslednjič se zahaklava pri obračunih. "Pa saj to je totaln dolgčas, a zdaj se moram pa cel dan ubadat s temi številkami, v tem ni nič kreativnega, to lahko dela vsak s srednjo šolo, nisem zato hodila na faks, da bom seštevala... "
Lepo... vedno bolj sem navdušen....
K sreči dobim v delo en majhen projektek. Kot nalašč za novo sodelavko. Predam, povem kaj se rabi, kam in koga je treba poklicat, preverit, rezervirat.... Punca naredi "idejni osnutek", izvedbeni del ji ne diši. "A lahko ti telefoniraš, tebe poznajo, mene ne, ti boš v 10 minutah, jaz bom to delala cel dan, pa še neško znam bolj slabo (v personalni mapi sem videl pripis "nemščina - tekoče")...." Lubica, ne rabim te samo za kreativo, to je samo en del, pol je treba zadevo zvozit do konca, z vsemi jebenimi podrobnostmi.
Saj v bistvu punca ni nič kriva. Ne krivim je. Vem, da vsak ne zmore, da ima vsak svojo domačo situacijo, ki mu nekaj dopušča, nekaj drugega pa ne, vem, da je v našem delu ogromno dolgočasnih podrobnosti, vem, da denar, ki ga bo za svoje delo dobila, ni neko bogastvo.... fajn bi pa bilo, če bi ji nekdo že v začetku predstavil celotno sliko in ne samo slikal sanj, ki se še nekaj let ne bodo uresničile - ali pa se sploh ne bodo. In ravno zaradi "umazanih" podrobnosti, ki sem jih našteval jaz, so kandidati bežali. In najbrž bi zbežala tudi ona, če bi ji prestavili delo, kot je in ne takšno kot morda nekoč bo...
Grrr... malo sem jezen. Zdaj, ko sem se na blogu izpihal, malo manj... 
Trenutno stanje duha: a moram napisat... saj se vidi...
|
|
Komentarji (14) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Uf, kako paše tale dolgi vikend. Nič ne bi imel proti, če bi trajal še kakšen dan več. Čeprav je bilo v teh dneh nekaj ponočevanja (noč čarovnic), malo "letanja" po različnih koncih Slovenije (prvi november, seveda) in včeraj pozno še (ponovni) skupni ogled Mamme Mie z mojo B. (tokrat na črno prekopiran DVD), sem kot nov.
Rad te imam... o tem pišeta Lucija in Kloti. Pa najbrž še kdo, pa je šlo mimo mene. Že pri Luciji sem povedal, da zame "povedati" ali "slišati" nima neke teže. Ok, lepo je slišat, vendar, če tega tudi ne začutiš, so besede povsem brez teže. Meni Simon npr. to zelo redko reče. Mogoče dvakrat na leto. Pa teh besed sploh ne pogrešam, ker mi to na svoj način vsak dan znova pokaže. Kateri je bil zadnji "dokaz" radteimam fenomena? Tale - morda čisto banalen, ampak meni pove več kot besede: V ponedeljek in torek sem zjutraj mesarsko zaklel - bil sem brez svojega Nescafeja (ki ga obožujem) in sem moral pit turško kavo (ki je ne maram preveč). Vmes sem bil vsaj dvakrat v trgovini, pa sem jo vsakič pozabil kupiti. Simon sicer ni nič rekel, je pa očitno opazil džezvo v pomivalnem koritu in je tudi vedel zakaj je tam. Zato, ker pač pogosto funkcioniram kot kura brez glave. In v torek zvečer sem na kuhinjskem pultu našel veliko dozo Nescafeja. Nasmešek in "Si spet pozabil, a ne?" pomenijo radteimam, vsaj meni...
In kaj drugega kot čista ljubezen je tale Orhidejin zapis. Drznem si sicer domnevati, da je svojega Sivka včasih stisnila k sebi in mu rekla te slavne besede. Muc jih ni razumel, je pa zagotovo razumel vse tisto neverbalno in neizrečeno, pa vsak dan pokazano. Če jih ne bi, se ne bi prikradel v naročje, tam brnel, spal....
In kako naj drugače, kot prijateljsko ljubezen, razumem uslugo, ki mi jo je včeraj naredila B? Nikoli mi ni rekla, da me ima rada, ali pa sem celo preslišal, mi je pa včeraj spet pokazala, da me ima. Šibedah na mojem avtu je pred kratkim začel puščati, popravit še nisem uspel in v včerajšnjem nalivu bi težko prišel domov brez kapljanja na glavo. Spomnila se je tega, me včeraj zjutraj poklicala in mi ponudila svoj avto.... Ljubezen, prijateljska, mislim? Seveda, nič drugega kot to...
In bratranec mi je včeraj podaril čevlje. Precej drag Yellow Cab model, pa ni važno, niti to ne, da mi jih je podaril zato, ker je ob prvem nošenju ugotovil, da so mu premajhni. "Stari, vem, da ti bodo všeč in ziher ti bodo prav...." so bile edine besede. Zagotovo bi jih lahko podaril komu drugemu, pa so počakale name.
In teta je posebej zame spekla pehtranovo potico. Edini v familiji sem, ki jo imam rad, torej si lahko upravičeno domišljam, da jo je naredila posebej zame. Spomnila se je name in mi posvetila kar mekaj svojega časa in truda. "Najej se je, tale je zate..."
In ob takih dejanjih ne potrebujem nobene besede. Ne v partnerstvu, ne prijateljstu, ne v sorodstvu. Če bi ne bilo dejanj, bi bile tudi besede odveč. Itak vse več govorimo in premalo naredimo.
Včeraj sem bil pri mami. Tam nekje sredi septembra se je upokojila in malo za šalo malo zares sem ji napovedal depro. Nekaj sem blebetal o občutku nekoristnosti, nepotrebnosti in da se pač v tem ne bo najbolj znašla. Sicer je za konkretno "sodbo" še prezgodaj, ampak mati cveti. Dobesedno. Že dolgo je nisem videl tako "sijati." Me veseli in upam, da bo trajalo. Zakaj? Zato, ker jo imam rad. Tega sicer nisem rekel, sem pa rekel: "Zelo si lepa." Skupaj sva preživela dan, med sorodniki. Med tistimi, ki so in tistimi, ki jih ni več. Razmišljam, kolikokrat sem od prababice in stare mame slišal te slavne besede. In kolikokrat sem jima to rekel sam. Tega se sploh ne spomnim. Spomnim pa se, da sta me vedno objeli, ko sem prihajal k njima. Spomnim se, kolikokrat sta me rešili iz kakšnega sranja, ki sem ga naredil. Spomnim se njune naklonjenosti, spomnim se tudi marsikakšne kazni. In preprosto vem, da sta me imeli radi, čeprav nimam pojma, kolikorat sta mi to povedali. Besede so pozabljene, vse ostalo pa ne.
"Si prišel srečno domov?" je zazvonil telefon približno dve uri po tem, ko sem se včeraj poslovil od mame. "Ja, mami...", tudi jaz imam rad tebe pa je bilo povedano le v mislih.... In vseh teh radteimam, ki sem jih samo včeraj "slišal", ne bi bilo, če ne bi te ljubezni širil tudi sam... pa čeprav z bolj malo besedami....
|
|
Komentarji (13) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Vedno, ko slišim: "Star sem že, ne rabim dosti spanja!" le začudeno pogledam. Jaz sem en velik zaspanec in brez budilke se pred 09 niti slučajno ne zbudim. Ker mi gre to malo na živce, bi bil rad že enkrat dovolj star, da bi se tudi jaz zbujal malo prej. Enako je bilo tudi danes - okrog 10h me je zbudil mobitel. Služba! Halo, praznik je, danes ne delam, danes spim... Seveda za sobote, nedelje, praznike, noči... v našem biznisu ni nikomur mar, pravzaprav tudi meni ne, čeprav takrat, ko me vržejo iz postelje, nikoli nisem prav prijazen.... nič, za kakšno urco bo treba tudi danes v službo, ampak počasi... in malo kasneje.... jebi ga, praznik je, bo že počakalo....
In kakšna ironija, ravno zdaj me je klicala nedavno upokojena mama in previdno vprašala... "Saj te nisem zbudila?"... potem pa pojamrala, da ne more spati dlje kot do 07h... ko je še hodila v službo je bilo čisto drugače... Vsako jutro je imela popolnoma enake borbe z budilko kot jaz... Torej obstaja morda zdravilo tudi zame... čez kakšnih 30 let :)
Sicer pa bi danes spet malo o Parizu. Tisti dan, ko sva bila na britofu, je bil en čudovit sončen dan. Kar škoda bi ga bilo zapravljati na sicer lepih pariških ulicah ali po muzejih. Bil je perfekten dan za obisk Montmartra, kičasto lepega hriba, ki ga krasi bela bazilika Sacre Coeur. Za gradnjo so uporabili kamen Chateau Landon, ki je odporen proti zmrzali, in ki (menda) stalno izloča kalcit, kar je vzrok, da je cerkev pobledela do svoje kredno bele barve. Cerkvico so po izgradnji (leta 1914) hudo kritizirali - da je preveč kričeča in kičasta - danes pa so Parižani ponosni na eno od svojih največjih znamenitosti.
Midva sva se s podzemno odpeljala do postaje Anvers, se ji približala od spodaj in se po ogromno belih stopnicah povzpela do nje.
Baziliko, posvečeno Svetemu srcu, sicer lahko od daleč občudujemo z vsake razgledne točke v Parizu, najlepša pa je če jo pogledaš prav od blizu, tudi razgled na mesto je prav izpod njenih obokov najlepših.
Grič Montmartre (129 visokemu hribčku res ne moremo reči gora), katerega ime pomeni gora mučenikov - mont des martrys (kraj mučeništva sv. Denisa, prvega pariškega škofa in njegovih spremljevalcev v 3. stoletju) - najvišja točka v mestu pa skriva še nekaj. Tu je tudi Place du Tertre, trgec, kjer se zbirajo boemi, slikarji in glasbeniki. Če odmislimo, da gre za v veliki meri za biznis, potem tukaj čisto zares diši po nekem drugem času.
Ko sva se po ozki uličici počasi pomikala proti trgi in radovedno kukala v galerije in trgovinice s spominki, sva zaslišala tudi znano govorico. Skupina slikarjev iz bivše Juge je imela tukaj svoje mesto, eden je še posebej vztrajal, da bi me narisal za zelo nizko ceno, pa se nisem dal. Pogledal v ogledalo zjutraj mi povsem zadostuje, le zakaj bi si želel gledati svoj lastni portret na steni...
Tukaj najdeš navadne mazače, pa precej pravih umetnikov. Vsak je v svojem stilu - eden riše portrete, drugi izrezuje profile iz papirja, tretji riše karikature, četrti riše ali slika tihožitja, peti utrip mesta... meni je bil všeč tale na fotki; tak tipičen franscoski slikar, kot iz filma. In čeprav v svojih delih ni bil prav zelo originalen, so mi bile všeč njegove mačke. Cena mi je bila všeč precej manj... in pri pogajanju ni bil prav nič popustljiv.
Simon pa se je zaustavil pri karikaturistu. Všeč mu je bilo tisto, kar je nastajalo na njegovem platnu in kar je naredil iz silno simpatične gospe, ki mu je pozirala. Počakala sva, da je končal, nato pa skušala naredit biznis. Upala sva na ceno 60 EUR, pa je le skomignil z roko... za ta denar se lahko daš narisati kakšnemu mazaču, pri njemu že ne... ceni se precej bolj. Moram rečt, da upravičeno - čeprav je Simon ostal brez karikature, mi je bil všeč slikar, ki se ni prodal pod ceno. Spoštujem, kadar človek ceni sam sebe in ne popusti, če je ponujena cena prenizka.
Okrog slikarske tržnice pa majhne kavarne in restavracije z rdeče belo kockastimi prti, začimbami v lončkih, spevnimi francoskimi melodijami.... in ko še natakar z nasmehom (vedno padem na prijazne tipe, hehe) zapoje "bon jour monsieur" seveda ne moreš mimo. Nič, na pivo in na sendvič v hrustljavi francoski bagetki greva, čeprav vem, da bova ravno tu najbrž najdražje plačala...
Še majhen nasvet za tiste, ki v Parizu ne bi bili radi "oropani" - ne pijte na Montmartru, na Pigallu, na Champs Ellyses... vseposvod drugje so cene čisto znosne, čeprav ne nizke...
Midva si nisva mogla kaj, da ne bi ravno tu posedela, se pogrela na toplem jesenskem soncu in še nekaj časa "vdihovala" vtise...
Tako... zdaj pa dol... peš po hribčku do Pigalla, rdeče pariške četrti, kjer lahko kupiš "ljubezen"... tega popoldneva se tukaj nisva ustavljala. Sem je treba priti zvečer, ko predel zažari v rdečih lučeh. Tu sva šla na metro in se odpeljala v Pariz v Parizu, četrt Le Marais, ki je nastala preden je Hausmann uredil Pariz po svoje, oblikoval široke bulevarje, zgradil za Pariz danes tako tipične stavbe....
Tole je Place des Vosges, najstarejši Pariški trg iz časa Henrika IV, ki se ga kasneje glavni mestni arhitekt Hausmann (izgovarja se Osman, po francosko) ni dotaknil. Za četrt samo pa so, v nasprotju s preostalim mestom, značilne ozke ulice in povsem drugačna arhitektura. Danes je to četrt, kjer najdemo ogromno galerij, muzejev, trgovinic, zanj pa je značilno tudi, da je precej "gay četrt".... Hja, je že nekaj na tem, da se vedno znajdemo tam, kjer je lepo...
|
|
Komentarji (13) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Navada je železna srajca. Pregovor v glavnem drži, jaz pa sem danes na svoji koži (ali kožici, hehe) izkusil, da bi bilo eno od teh srajc mogoče dobro sleči.
Dan se je začel... lenobno. Teden je bil dokaj "pasji", svoje sta pridali še zadnji dve noči, ko sem vse skupaj spal dobrih 6 ur (ok, priznam, ena neprespana noč je bila posledica žuranja) in danes sem se zbudil nič prej kot ob 10h (po stari uri), po skoraj 11 spanja.... full je pasalo (samo tega ne vem, zakaj imam še večje podočnjake kot ponavadi...)
Kava je ustaljen budniški obred, nato pa peristaltika običajno zahteva nekaj pozornosti in danes ni bilo nič drugače. Obvezni spremljevalec na sekretu je moj Ronhill in tudi danes se "tradiciji" nisem odpovedal. Le, da sem bil danes ob tem še posebej neroden... Pokajen čik je na poti v školjko naredil kratek postanek in organček je konkretno opečen... Grdo... in še nepraktično.... kar nekaj dni bo čisto neuporaben... :(
 
Nekateri smo še posebej odarjeni z nerodnostjo in danes mi je malo žal, da se na blogu nisem poimenoval Štor. Ta nick bi bil še bolj ustrezen kot sedanji.
Zdaj pa nazaj k Parizu. Malo vas še moram podogocajtit z njim. Najbolj zato, ker sem tudi egoist in o Parizu z veseljem pišem. Zaljubljenec pač, nič ne morem proti temu...
Pričakal me je v dežju. Ne prvič.... morda me nima tako rad kot jaz njega, ali pa je pač jokal od sreče, hehe... Ker sva bila brez dežnika, sva od uličnega prodajalca (po težkem pogajanju) za 8 EUR kupila dva navadna črna dežnika in se najprej sprehodila do notredamske cerkve....
Katedrala Naše Gospe stoji na mestu, kjer ljudje molijo že več kot 2000 let. Najprej bil na tem mestu galo romanski tempelj, nato krščanska bazilika, današnjo cerkev pa je dal narediti škof Maurice de Sully, ki je bil sin revnega drvarja a se je hitro po posvetitvi povzpel po lestvici cerkvene hierarhije. V njegovem času so se pojavile zahteve, da mora imeti Pariz dostojno katedralo in tako so leta 1163 začeli z deli, ki so jih zaključili (ne pa tudi dokončali) okoli leta 1345. Zaradi vseh mogočih razlogov, od verskih do političnih, je precej spreminjala svojo podobo. Med velikimi obnovitvemi deli v 19. stoletju je dobila svoj današnji izgled, ki vzbuja spoštovanje. Številni portali, čudovita okna z rozetami, 35 metrov visoka glavna cerkvena ladja, gotski loki, kapele.... imela sva namen, da se po 386 stopnicah povzpneva na stolp in se razgledava, pa sva se zaradi "kilometrske" kolone navdušenih in radovednih turistov premislila.
Ja, to je problem v Parizu - če nimaš zelo veliko časa, ne moreš nikamor. Povsod je gužva, za vsak ogled je treba čakati uro, dve, ali pa še več (za ogled razstave Picasso et les Maitres sva pred Grand Palais v vrsti stala 3 ure, ok - tudi zato, ker nisva rezervirala prej.... brrrr).
Simon je bil že po tem kratkem sprehodu videti precej navdušen... očitno je bilo, da se ne bo več dolgo norčeval iz moje "zaljubljenosti" in navdušenosti.... In sva šla naprej.... iz otočka na katerem stoji katedrala, preko mostu na obrežje Sene. Ko sem bil na obrežju Sene nazadnje, avgusta leta 2005, je ta del kazal povsem drugačno podobo. Takratni župan Pariza (nimam pojma kdo je bil, vem pa, da je bil gay, hehe) je leta 2002 naredil eno silno dobro stvar - obrežje Sene je za 4 tedne zaprl za promet in nastala je tako imenovana "Paris Plage". Parižani namreč konec julija, kot kot tudi drugi iz vseh koncev sveta, pobegnejo iz mesta proti morju. Da bi v mestu ostalo več ljudi in da bi privabili več turistov tudi v tem obdobju (avgusta je Pariz prazen, skoraj edini gostje so Arabci), je dal na nekaj kilometrov obrežja navoziti pesek, zasaditi travo, palme, prinesti senčnike, postavili so bazen...
Ideja je zaživela in še vedno živi. Pariška plaža privablja domačine in turiste, ljudje se v kopalkah sončijo v središču mesta, poležavajo na travi, posedajo v kafičih, se udeležujejo plesnih tečajev, gledajo ulične predstave... Takrat je bilo prav lušno, živahno in odprto pozno v noč. V oktobru pa sta Sena in njeno obrežje kazala svojo običajno podobo.
Hja, Sena... kdor je kdaj videl reko Sv. Lovrenca v Quebecu (jaz žal samo na slikah) ali Temzo v Londonu , bo najbrž rekel... "pa saj to sploh ni reka"... ampak se jaz ne bi strinjal, kajti ravno Sena je dala življenje najlepšemu mestu (zame) na svetu... pa da ne bom preveč zgodovinski, naj omenim le, da so Seno pred 19. stoletjem lahko prečkali le z brodovi, prvo mestno jedro, ki se je razvilo ob središču Cite, je bilo na levem bregu. Kmalu pa sta se začela oba dela specializirati; desni breg (Rive Droite) je postal pravo mesto s središčem trgovine, levi breg (Rive Gauche) pa je postal univerzitetno središče. Ta razporeditev je veljala vse do prejšnjega stoletja, potem pa je izredna rast mesta povzročila, da se je mestni vrvež začel raztezati vsepovsod.
Sprehod čez enega od mostov, na desni breg, naju je vodil do Louvra, danes največjega muzeja na svetu, nekoč pa povsem navadna vojaška utrdba, zgrajena okrog leta 1200. Skozi stoletja je nastala palača, približno pol je zgrajene v gotskem stilu, pol pa v renesančnem. Tudi sem noter nisva šla... vrsta je bila spet predolga.
V bistvu pa za Louvre tako ali tako nisva imela dovolj časa - Louvre v svojih 6 oddelkih hrani približno 35000 umetniških del, najslavnejša so seveda Mona Lisa, Miloška Venera, Michelangelov Umirajoči suženj... je pa že sprehod in postanek na notranjem, Napoleonovem dvorišču pravo doživetje.
V času gradnje (leta 1989), je stekleno-jeklena piramida vzbujala mnogo odpora. Projektu so očitali, da je preveč futurističen, da je "mozolj na obrazu Pariza", imenovali so ga "Mitterandov francoski kompleks" (ker je sprožil pobudo za gradnjo), in tako naprej. Šepetalo se je menda tudi, da je piramida povezana s hudičem, saj naj bi sestavljalo 666 steklenih plošč, v resnici pa je teh plošč 673.
 Kakorkoli že, meni je všeč. Ampak meni je pač všeč vse v Parizu. Pogled je čaroben že podnevi, zvečer pa, ko se piramida iskri v svetlobi, še toliko lepši.
Tega dne sva si privoščila le še kratek sprehod proti vrtovom Tuileries, si od daleč ogledala svetleč Eifflov stolp, spila pivo in šla spat. Oba crknjena, saj sva že ob 2h zjutraj krenila proti dunajskemu letališču, nato pa vandrala ves dan. In tudi zaljubljenec je kdaj zaspan...
|
|
Komentarji (18) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
|
Danes imam vakuum v glavi, pa še ena zoprna reč me daje –
trema. Moral bi spesniti en kratek pozdravni nagovor in ga potem seveda tudi
povedati, pa ne gre. Imam pa še nekaj ur časa in močno upam, da se mi do takrat
vsaj malo zabliska….
Ampak dajmo se rajši posvetit prijetnejšim rečem. Naprimer
Parizu…. Pariz je najlepše mesto na svetu. Pika. Saj se ne rabite strinjat, no,
ampak jaz tam res zacvetim. Kar razlezem se, pravzaprav. In čeprav sem bil tam
že večkrat, ga nimam nikoli dovolj ali preveč. In se mi zdi, da bi moral iti
tja vsaj vsako drugo leto.
Tako sem bil več kot srečen, ko mi je tam enkrat marca
uspelo kupiti dve letalski karti iz Dunaja za 53 EUR. 53 za dve??? Halo, le
kako bi se temu lahko uprl…. No, saj se tudi nisem želel upirat…
Seveda bom v naslednjih postih navdušeno lepil na blog fotke
Eifflovega stolpa in pariških turističnih atrakcij, ampak začel bi čisto
drugje. Na pokopališču, pa čeprav se to morda malo čudno sliši. Pokopališča so
kraj zadnjega počitka, hkrati pa tudi prava zakladnica arhitekture in običajno
jih obiščem v vsakem mestu, kjer se nahajam. Slovito pokopališče La Cimetiere
du Pere Lachaise pa je še več od tega; z leti je postalo dokaj priljubljeno
sprehajališče Parižanov, turistov z vsega sveta in je tako dobilo neke vrste »status«
parka.
Kmalu po letu 1800 je pokopališče ustanovil Napoleon. Takrat
je veljalo, da zaradi zdravstvenih in higienskih razlogov pokopališče ne sme
biti v centru mesta. Tako so poleg pokopališča Pere Lachaise, na vzhodu, zunaj
meja takratnega Pariza postavili še 3 druge in tako »pokrili« vse 4 strani
neba.
Seveda je bilo pokopališče daleč in zato je bilo tam bore
malo pogrebov. Mestne oblasti so zato prišle do ideje, da bi tja preselile
grobove Molierja, La Fontaina in še posmrtne ostanke nekaterih drugih pomembnih
osebnosti. Poteza je bila uspešna. Pokopališče, na katerem je bilo na začetku
le 13 grobnic, so večkrat širili, danes pa je na njem pokopanih več kot 300.000
ljudi.
Tukaj so pokopani praktično vsi najpomembnejši Francozi in
poleg ljudi iz najpomembnejših družin, najdemo še grobove bogatih Kitajcev,
Japoncev, pa tudi marsikateri (bivši) Jugoslovan se najde.
Bilo je dokaj lepo sončno dopoldne in dan je bil kar pravi
za obisk. Najprej do grobnice Edith Piaf. Ne bi mogel trditi, da sem oboževalec
šansona, ampak njen grleni glas mi je bil vedno privlačen. Na njenem pogrebu je
bilo skoraj štirideset tisoč ljudi, grob je bil dobesedno zasut z vrtnicami,
zbor pa ji je v slovo zapel pesem La vie en rose. Da ima še 45 let po smrti
veliko oboževalcev dokazuje tudi cvetje na grobu, ki je bilo še skoraj sveže.
In ja, tu je tudi Oscar Wilde. Veličastno grobnico mu je
postavila vdana oboževalka, grob pa krasijo poljubi našminkanih ustnic.
Na grob Guillauma Apollinaira sem naletel slučajno, zagledal
sem ga med sprehodom po potkah, ki ločujejo posamezne »kvartirje« pokopališča,
ki daje vtis urejenega naselja. Njegove kubistične poezije nisem nikoli razumel
in če se ga ne bi bežno spomnil iz srednje šole, morda celo ne bi vedel za koga
gre.
Na koncu, čisto blizu glavnega vhoda, grob Jima Morissona. Član
skupine The Doors je zaradi prevelikega odmerka mamil (njegova smrt sicer še
vedno ni povsem pojasnjena) umrl v Parizu in je tam tudi pokopan. Njegov grob
naj bi še vedno vsako leto obiskalo več tisoč oboževalcev, na grobu naj bi mu
prinašali sveče, alkoholne pijače, se tam zadevali z marihuano, kakšna zelo
vneta gospa pa naj bi mu prinesla tudi svoje spodnje hlačke. Tega dne ni bilo
nič od tega, grob je krasila le svečka.
Med sprehodom sta tako minili skoraj dve uri, bilo je že
skoraj poldne… in lep sončen dan je kar vabil na Montmartre….
Trenutno stanje duha: čist pariško :)
|
|
Komentarji (21) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Pa sta spet minila dva tedna, odkar sem se z vpisom pojavil na blogu. Moram rečt, da mi manjka tole pisarjenje, ampak neke čisto prave volje, da bi se spravil zraven pa tudi nimam. Sicer pa ravno brskam po koledarju, da ugotovim, kaj sem počel zadnja dva tedna, da je čas tako hudičevo hitro minil.
Bilanca je takale: ponedeljek - petek je seveda služba, zadnja dva tedna s podaljški, ker je treba neke stvari spravit noter (ja, ta teden bo malo dopusta...), sledijo trije sestanki v Ljubljani (vedno ob 5h ali 6h popoldne, da jaz, ki sem najdlje od tam, ne pridem domov pred polnočjo), en sestanek v Kranjski gori (no, vsaj ta je bil ob normalni uri), potem eno skupinsko srečanje, en dan odprtih vrat in to je to, kar se bolj delovnih obveznosti tiče.
Med "prostočasne" aktivnosti zadnjih dveh tednov lahko vpišem eno fantovščino, eno poroko, dve trgatvi in včerajšnjo pohorsko soboto.
Evo, to je to... aja, ne, ni vse; vmes sem šel gledat še Mammo Mio. Mjuzikl me je presenetil; najprej sem vihal nos, da ne bom šel gledat, potem pa sem se skoraj zaljubil v pojočo in zgubano Mery Streep. A je sploh možno, da ta ženska enkrat nečesa ne odigra dobro...
Takoj naslednji dan sem seveda moral it kupit soundtrack iz filma, ker.... sem nekoč oboževal Abbo in ker so se mi ves čas filma in ob vsaki pesmi vrteli filmčki iz nekih preteklih časov. Tisti lepi, tisti, ki so takrat malo zaboleli in nasploh en mix vseh mogočih situacij.
Ta CD zdaj nosim s sabo, kot mačka mlade; od doma v službo, iz službe v avto, iz avta spet domov.... ja, tak pač sem, ko mi nekaj sede, potem pretiravam na polno. Pa tokrat nisem edini, moja B počne enako, hehe... tako, da trenutno v Mariboru obstajata vsaj dva debila, ki 15 ur na dan nabijata musko iz Mamme Mie :)...
Poroka Š in K je bila krasna. Majhna, zato pa z izdelanimi detajli, ki nobenega od nas niso mogli in tudi niso pustili ravnodušnega. Moram rečt, da sta me ganila z vabilom na poroko, ki je bila zamišljena v najožjem družinskem in prijateljskem krogu. Vendar pa nisem bil prepričan, če res sodim tja. Sam sebe zagotovo ne bi povabil, nekaj v tem stilu sem tudi ubesedil, ampak sta mi potem zagotovila, da zadnjih nekaj situacij ne more preseči našega dolgoletnega druženja in prijateljevanja.
V poročni dvorani so nas pričakale pianistka, violinistka in pevka. Ga ni bilo junaka, ki ne bi potreboval vsaj majhnega robčka za brisanje solzic, hehe... poleg neveste (vse njene solze sreče so pustile "posledice" na poročnih fotografijah....) sva najbolj smrkala jaz in pa B, ki je v tistem trenutku tudi uradno postajal svak.
Potem pa še cerkveni del; kljub temu, da nisem katolik, je cerkveni obred čisto nekaj drugega, lepšega. Tista "uradnost" poroke se je v celoti izgubila, zamenjale so jo besede o ljubezni, družini, spoštovanju, pomoči.... kar smo slišali že sicer tudi od matičarja, ampak v kombinaciji prebranega iz zakona, kar doda neko formalnost. Cerkveni del morda res nalaga še "težje" obveze, vendar je veliko bolj človeški in manj uraden. Vsaj na zunaj. Na začetku, vmes in na koncu pa prekrasna orgelska glasba in glasovi celotnega zbora na koru.... madona, človek bi se kar poročil...
Nato pa zabava, saj veste kako to gre... le nekaj malega spanja in že je bil čas, da mladoporočenca odpeljem na letališče. Doletela me je namreč tudi čast, da ju spravim na poročno potovanje.
Na letališču smo se spet jokali, tokrat od panike. Š je na vsak način hotela plačat kavo in ugotovila, da ima v torbici sicer približno dovolj denarja, kartice pa sploh nobene.... do odhoda letala je bilo samo še 35 minut in prav nobene možnosti, da kdo drug v tem času pripelje pozabljeno denarnico.... Po začetni paniki smo to rešili. Nekaj EUR sem lahko dvignil z računa, trenutno pa tudi moje kreditne kartice potujejo po eksotičnih krajih Indijskega oceana.
Iz letališča direktno na trgatev. Če ji sploh lahko tako rečemo. Vse trse so prisotni obrali v eni uri in pol, tako, da ob mojem prihodu ni bilo več kaj za delat. Je pa bil čas za kosilo in za popoldnasko malico in še za pozno večerjo... štajerci (ne vem, kako je drugod, najbrž pa enako) iz tega res naredijo pravo čago in glas budilke v ponedeljek zjutraj je bil eden od najbolj groznih dogodkov v teh dveh tednih.... brrrr.... ampak, kar se mora, se pač mora....
Teden je bil spet hitro naokrog, dolžnosti bolj ali manj izpolnjene, včeraj je bila na vrsti pohorska sobota. Sem imel namen biti priden, preživeti dan v naravi in se poln energije vrnit v dolino. Ja, seveda... štajerska druščina je "kriva" (nekaj bo na tem, da ga štajersci res fejst pijejo, hehe...) , da smo bili vsi skupaj precej bolj poredni, kot sem načrtoval. Najbrej borovničke, potem pivo, pa spet borovničke.... in tako dolgo, dolgo... dokler nas ni bilo že premrzlo in pretemno za nadaljevanje. Seveda pa se tudi na poti dol najde koča, kjer so pripravljeni postreči žejnim pohodnikom. In še en postanek na že končani trgatvi, kjer sem tokrat že vnaprej najavil zelo pozen prihod in dejstvo, da bom delovni del v celoti zamudil.
Evo, pa sem končal dnevnik za preteklih 14 dni. Danes bom moral biti priden in doma, ker me čaka še nekaj dela, ki ga je nujno treba dokončat. Ker grem v službo samo še jutri.... in se kot mulc veselim preostanka tedna.
Ampak o tem pa kaj več drugič 
Trenutno stanje duha: tokrat se na blogu prvič počutim, kot da res pišem dnevnik
|
|
Komentarji (18) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Včeraj sem bil kregan. "Zakaj hudiča ne vržeš te posteljnine stran? Kje si pa videl, da bi kdo šival posteljnino, staro 15 let.... saj je pa že cela obledela, pa še razpada!"
Priznam, kriv sem. Imam dva kompleta posteljnine, stara več kot 15 let. Imam še, mislim da, dva druga, bolj nova, vendar ju ne uporabljam tako rad, kot tista dve stara.
 Seveda sem ob tem moral sam sebi priznat, da sem malo "pokjen". Ali pa fejst, kakor za koga.
Spomnil pa sem se tudi svojih lastnih besed - pred časom me je ena srcudragagospa vprašala, če sem prinesel kakšen kamen iz gorovja Atlas, pa sem rekel, da ne. In dodal, da jaz na potovanjih ne zbiram in ne kupujem spominkov, da imam vse, kar rabim, v glavi, srcu, pač nekje, in da je to pravzaprav vse, kar rabim. Ampak, a je to čisto res?
Ne, ni. Spominkov in drobnarij sicer čisto zares ne maram. Nimam nobene vitrine, v katero bi postavil slončka iz Indije, plastično orhidejo iz Madeire, maketo Eifflovega stolpa iz Pariza ali Sagrade Familie iz Barcelone. Brrr... takih stvari res ne maram. Praznam, da so mi taki spominki grdi. Zame so samo ena od stvari na katerih se nabira prah, kar pa niti najhujše. Najhujše je to, da je s teh "čanik" prah zelo zelo težko obrisat. In ko kje slišim besedo spominek, se mi najprej odvrti slika kakšnega takšnega praholovnega predmeta, čeprav seveda vem, da spominki niso samo to.
 Čeprav spominke pravzaprav tudi jaz kupujem. Na vsakem potovanju si kupim majico. Na tisti, ki sem jo kupil nazadnje, je Gaudijev kuščar. Na predzadnji pa zelena zvezda iz maroške zastave. Včasih jih nosim, včasih pa jih imam namesto pižame, v omari pa že kar lep kupček teh souvenir-majic. In to sploh še ni vse. Na vsakem potovanju si že leta in leta kupim magnetek. Tistega za na hladilnik.
Toliko o spominkih, ki jih ne kupujem.
Pa sem spet zabluzil. Začel pri posteljnini, nadaljaval s spominki.... zdaj pa bi bilo fajn počasi priti spet nazaj.
Hja, s to posteljnino je pač tako, da sem jo tudi sam že x-krat hotel vreč stran. Pa ne morem. Kljub temu, da je zbledela, da se tu pa tam strga na kakšnem šivu, da je tudi vedno tanjša.... kar ne gre v smeti, kjer bi že zdavnaj morala končati. In ko sem včeraj vzel v roke šivanko in en meter rdečega cvirna, da zašijem tam, kjer je na šivu popustilo, sem bil najprej deležen debelega pogleda in komentarja, če se mi je strgalo in da če res nimam za novo posteljnino.
  No ja, v denarju se zagotovo ne kopam, ampak posteljnino bi si pa vseeno lahko kupil. Vendar take ne prodajajo.
Take, ki mi jo je oktobra leta 1992 podarila stara mama, ob odhodu od doma, ne prodajajo več. In tudi stare mame, ki bi podarila novo, že nekaj let ni več. In ta kos stokrat opranega in že malo zbledelega blaga bom prav zato najbrž še dolgo hranil.
Vsaj tako dolgo, dokler tudi sebi ne dopovem, kar pogosto dopovedujem drugim, da spomini niso v predmetih. Da je čisto dovolj, če jih hranimo kako drugače.
Trenutno stanje duha: pokjeno
|
|
Komentarji (19) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
|
Smrkam, kiham, kašljam, grlo me boli, počutim se, kot da bi me povozil valjar…. in to vse skupaj traja že cel teden. No, saj res je tudi, da gre počasi počasi počasi na boljše, ampak zadeva je tokrat malo bolj trdovratna, kot običajno.
Sicer pa nakladam, Barcelona nima nič s tem… edini krivec za prehlad sem jaz in samo jaz Nisem »jesenski« tip, še manj »zimski«… kljub vsem krasnim barvam, v katero so bo in se že odeva narava, imam najrajši zeleno in rumeno. Zelene liste na drevesih in rumeno sonce na nebu. In toploto… in vročino…. in raje pogledam postavnega fanta v kratkih hlačah kot v dolgih, to je tudi res…
Hja… ampak nekaj le ima Barcelona s tem mojih kihanjem… ko sem se prejšnji teden odpravljal domov (cel teden je že??? saj ne morem verjet, da gre čas zares tako hitro…), je pogled skozi okno hotelske sobe naznanjal pasje vroč dan. Odločitev zato ni bila prav nič težka - za pot bomo oblekli kratke hlače in najtanjšo majico. Da bi preveril, kakšno je vreme pri nas, mi seveda ni padlo v (od prejšnjega večera in preveč Estrelle malo utrujeno) glavo. In smo šli… na letališče.
Ko pa je pilot pred pristankom rekel »… air temperature is 10 degrees…« sem sicer malo zastrigel z ušesi, vendar še vedno prepričan, da pač ne razumem povedanega po hreščavem letalskem zvočniku (obvestil na letalih čisto zares skoraj nikoli ne razumem), ampak je bilo žal čisto res…. In če bi bil malo bolj brihten, bi potem vsaj po pristanku morda potegnil iz kufra kakšno jopo in dolge hlače, pa še tega nisem naredil. Potem pa pač sem, kakršen sem… kihajoč, kašljajoč in smrkajoč….
Oh ja… zdaj sem pa že porabil kar nekaj sto besed za opis mojega fizičnega počutja, ki pa je pravzaprav čisto majhna »cena« za doživetja 4 dni v Barceloni…, ki je, z eno samo besedo Prekrasna. Vsaj meni, no…
Kot imam rad sonce in poletje, sem tudi oboževalec evropskih mest. Skoraj vseh po vrsti, čeprav imata ravno Pariz in Barcelona še posebno mesto na listi najljubših. Ljubezen do mest se je začela že v otroških letih, ko sem kot mlad fantek sanjaril, da bom živel v Parizu, Londonu, Madridu, New Yorku… videl sem se v vseh mogočih metropolah po vsem svetu in nekaj časa sem čisto resno verjel, da je le še vprašanje nekaj let in se bo zgodilo. Nato pa iz tega ni bilo nič… še danes ne vem, ali res nisem imel možnosti, ali samo ne dovolj jajc za kaj takega. Najbrž bolj to – drugo, saj bi se Pot verjetno sicer našla.
Ostala pa je ljubezen do velikih mest in kratki citybreaki so še vedno ena najljubših oblik mojih potovanj. Taki heci pa žal ponavadi niso poceni, zato z enim očesom bolj ali manj redno spremljam raznorazne akcije letalskih vozovnic in tu pa tam se mi celo posreči kupiti kakšno karto za zelo malo denarja… kot npr. tole, povratno do Barcelone, za 36 EUR. Ja, to je bil dober nakup!
OK, pa naj zdaj zares preidem k bistvu…. prišla sva v Barcelono , kam pa zdaj?… na razpolago so bili le trije čisto celi dnevi in čisto preveč vsega, kar bi želel videti.
Po obveznem sprehodu po Rambli (za katero priznam – morda ravno zaradi večnih hord nemških turistov - da me nikoli ni navdušila… veliko lepši so manjši trgi ob njej ali pa gotska četrt), sva se zapeljala do Sagrade Familie. Pravijo, da pri tej cerkvi ne moreš imeti deljenih občutkov, navduši te ali pa odbije, samo ti dve možnost sta… Zase moram reči, da mi je lepa v mraku, ko noč vsaj delno zakrije žerjave in gradbene odre (to cerkev gradijo že od leta 1882, pa še dolgo ne bo končana) in ko stojim pred njo, nikoli ne vem, ali od cerkve veje nekaj božjega… ali pa čutim le nekaj Gaudijeve norosti… ali pa božanskega talenta…
Sprehod čez Barrio Gotico, čez Plazo Catalunyo, nazaj po Rambli do hotela in tako je prvega dneva zelo zelo hitro konec.
 
Mene šport (kot sem že večkrat priznal, hehe…) kaj posebej ne zanima, Simon pa hoče na vsak način videti Camp Nou, stadion slavne FC Barce… pustim ga samega, jaz pa rajši spijem Estrello v bifeju zraven… in stavek »Una Estrella mas…« postane hitro domač in vedno lažji za izgovorjavo… Nato še malo norega (?) Gaudija… Park Guell, kjer mi zaradi 35 stopinj in (spet) malo preveč Estrell zakuha in sva že na Montjuicu, kjer najdemo grad, kot iz risanke, no, Nacionalno palačo pravzaprav in danes domovanje katalonskega muzeja, pa olimpijski stadion, pa Pablo Espanol, zvečer pa prizorišče pojočih in plesočih fontan…
Mirojev in Picassov muzej, potem pa še Gaudijeva Pedrera terjajo svoj dan, nekaj časa vzame tudi akvarij (brrr… 16,5 EUR vstopnine, ampak morski pes ti pa vseeno zaplava le kakšen meter nad glavo… in občutek, da stojiš pod 4.5 milijona litri vode je kar malo strašljiv)…
In zvečer kroživa najprej po pristanišču, sediva med palmami in poslušava zvoke koncerta na bližnji ladji, obiščeva Mare Magnum (neke vrste trgovski center, ki je z brvjo/mostom povezan s pristaniščem), potem po Rambli naprej v Gotsko četrt…. tako prvi večer, drugi, tretji...
…in nekaj dni mine hitro, skoraj prehitro…
In čeprav tistih otroških sanj, o življenju v enem od velikih mest, ni več, so zdaj (ponovno?) aktualne sanje, da bi en tak city break pasal vsaj nekajkrat na leto ....
Trenutno stanje duha: uf... saj ni treba vsega brat, predolgo je :)
|
|
Komentarji (13) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
|
Prišla je… noben od nas pravzaprav točno ne ve… pred
približno 8 leti.
Na našem dvorišču se je takrat pojavila že odrasla črna muca
z žalostnimi očmi. Bila je boječa in nezaupljiva, očitno se ji pred prihodom k nam
ni najboljše godilo. Ni dovolila, da se ji kdorkoli približa, le gledala nas
je. Boječe, previdno, od daleč. S sosedo sva razumela, da se boji ljudi, da pa
vseeno išče nekaj ljubeče bližine in hrano. Nisva silila vanjo, le krožniček s
hrano sva ji nastavljala in čakala, da bo sama spoznala, da sva vredna
zaupanja. Več mesecev je trajalo, da sva si ga pridobila .
Postala je »naša«. Čeprav se nikomur ni pustila lastiti, je
prihajala, ampak – le kadar je ona želela, včasih se je nežno podrgnila ob
nogo, včasih se je pustila tudi pobožati.
Minevala so leta. Muca se je z nami vred starala. Postajala
je vedno bolj domača, vedno bolj zaupljiva, vedno več noči je preživljala pri
sosedi v stanovanju. In zadnjih nekaj let je bila povečini prvo živo bitje, ki
sem ga zagledal ob prihodu domov. Črna muca s črnimi, sedaj ne več žalostnimi,
očmi, me je čakala nekje pri parkirišču in pritekla k meni takoj, ko me je
zagledala. Spremila me je do stanovanja in pri vhodnih vratih tiho in mirno
počakala, da sem ji pripravil krožniček s hrano, ki je postal neke vrste najin
vsakodnevni pozdravni obred.
In skoraj vsak dan sva se srečala še enkrat. Zvečer pred
spanjem. Vedel sem, da jo bom takrat našel nekje blizu vhodnih vrat in ponavadi
sem jo res. Pred spanjem je rada še nekaj pojedla, rada se je tudi malo pocrkljala.
Moje mačke, sem vedno govoril. Tisti dve, čisto in samo moji, zraven pa še to najbolj prijazno mačje bitje
pod soncem.
Včeraj mi je zazvonil telefon, na drugi strani soseda. Z
našo skupno muco je nekaj hudo narobe, zelo težko diha in močno se slini. Ne
razumem… kar naenkrat…. V nedeljo, malo pred polnočjo, je prišla še na nočni
prigrizek in bila videti čisto zdrava. Ampak… jedla pa res ni kaj dosti zadnje
čase…ampak, to je pa tudi vse… izgledala je povsem običajno… še včeraj…
Pogled nanjo me je prestrašil. Črna kepica je sunkovito
dihala, iz gobčka ji je tekla slina. Čeprav je zagotovo tudi sama slutila, da
je z njo nekaj hudo narobe, ni hotela iti v škatlo… nikoli ni marala k
veterinarju… Veterinar ni bil optimističen, prognoza je slaba… okoli pljučk in
srčka se nabira voda.... ni dobro... Če bi lahko, bi jo vzel domov, vendar je morala ostati
tam… infuzija, diuretiki….
Ponoči je poginila. Ni bilo pomoči….
Hej, Črnuhica… lepo bodi v svojih mačjih nebesih… pogrešal
bom tvojo črno bučko in tiste tople črne očke, veš… in tisti tvoj pozdrav ob prihodu domov… in tisti
najin obredek za lahko noč… pogrešal zelo...
Trenutno stanje duha: :(
|
|
Komentarji (21) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Večkrat sem že pizdakal čez nizkocenovne letalske prevoznike, da so enostavno predragi. In so res....
Če seveda vozovnice ne kupiš v kakšni zelo zelo posebni akciji in več mesecev pred odhodom. Prav zato moj elektronski predal bombandirajo Easyjeti, Ryanairi, Skyeuropi, Germanwingsi... in vse ostalo kar naj bi kolikor toliko poceni letalo po nebu.
Ker imam rad kratke obiske evropskih mest... ne predolgo, trije, štirje dnevi so čisto dovolj, toliko, da se človek sprehodi, vdihne nekaj njihovega zraka, začuti vzdušje, razgleda, malo pozabava, kaj popije in poje.... potem pa frrrrr.... domov.
Letos mi je tako zelo poceni karte (ja, 72 EUR za dve povratni karti, nakup marca letos) uspelo kupiti za dva taka citybreaka in prvi je že pred mano. Jutri....
To je vse. Samo malo sem se hotel považit 
Grem pa semle:
Trenutno stanje duha: ole!
|
|
Komentarji (26) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Dragi moj mercator! Ja, tako si te dovolim imenovati, ker večkrat na teden pridem k tebi na obisk. Nimam preveč rad tvojih velikih palač, ki jih ti imenuješ hiper, pa še v mestu stanujem, in zato največkrat hodim v te majhne trgovine, ki jih imaš v centru. Čeprav so bolj revno založene in menda dražje od tistih hiper (pa že tako pravijo, da si najdražji... ampak kaj... jaz sem tvoj zvesti prijatelj že več kot desetletje), ponavadi najdem, kar rabim. In to mi kolikor toliko zadostuje.
Čeprav... bi ti imel marsikaj povedati.... O marsičem... Tudi o tistem sadju in zelenjavi, ki mi ju ponujaš, bi lahko kaj povedal. Nič kaj prida ni, tiste poceni trgovine tujega porekla te krepko prehitevajo, veš... ampak kaj, ko pa so na nekih obrobjih, tvoje male trgovinice pa so mi tako zelo pri roki... da o ponudbi mačje hrane sploh ne govorimo... In čeprav nisem najbolj zadovoljen s tabo, sem ti vseeno v glavnem zvest...
Zvest sem ti tudi zato, ker sem šlampast. Kupujem sproti, kadar kaj zmanjka, ali kadar se mi nekaj zalušta, včasih grem po nakupih šele takrat, ko pred hladilnikom ugotovim, da nečesa nimam...in ti si vedno nekje blizu... Če bi se znal malo bolje organizirati, bi te najbrž že zdavnaj skenslal.
Ampak - saj nisi ti kriv. Vsaj za to ne, no... si pa kriv, da sem v tem trenutku zelo zelo jezen nate.
Danes sem bil spet šlampast in moj hladilnik je kazal neko čudno podobo. Ni bilo rešitve, moral sem k tebi... v tisto tvojo trgovino, veš, ki jo imaš na avtobusni postaji... in ki se je zelo zelo izogibam. In še kako prav imam, da se je... danes se mi je to spet potrdilo.
Prosil bi te, da nekaj ukreneš. Pred trgovino strašansko smrdi, pa še vrata v prehodu zadnje čase vztrajno zapirajo. Saj... mogoče je kriv moj občutljivi pedrski nos, ki ima tako zelo rad vonjave Huga Bossa, Giorgia Armanija in Isseya Miyakeja, ampak.... prav nič ne verjamem, da je drugim všeč vonj po stari scalnici, ki je tako močan, da ga lahko skoraj okusiš... preden vstopiš v tvojo trgovino na mariborski avtobusni postaji.
Pa nikar ne reči, da bi za to morali poskrbeti tisti, ki upravljajo z avtobusno postajo. Me sploh ne zanima, saj ne hodim k njim. Ta scalniški smrad bi moral motiti tebe... še bolj kot moti mene... saj menda ne želiš, da bomo v Mariboru rekli, da je najboljši sosed poscan.... Kaj ko bi nabavil neko cev in vsako jutro spral stene in tisto smrdljivo scanje, ki se tam nabira?... Res bom vesel. Prosim in že vnaprej hvala...
Sicer pa... ko te že ravno šimfam... dovoli, da te še malo... Veš, imam občutek, da je ta trgovina neka kazenska kolonija... Osebje je, z redkimi izjemami, grozno... ko pa se najde kakšna prijazna izjema, kar hitro izgine... potem pa to izjemo srečam v kakšni drugi... malo bolj eminentni trgovini.
No, pa je. Kot prijatelju sem ti pošteno in odkrito povedal, kaj me pri tebi najbolj moti. Saj bi se še kaj našlo, ampak tisto bom spregledal. Smradu pa ne... za smrdljivce pa pri meni nikoli ni bilo prostora...
Trenutno stanje duha: lačno... prijatelj mi je s svojim vonjem odvzel ves apetit
|
|
Komentarji (15) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Najbrž bi moral biti zgrožen, si spirati usta z žajfo in misli z varikino. Pa nič od tega...
Pravzaprav mi je današnji dogodek polepšal en nadpovprečno usran dan. Dnevi, ko je treba sprejemati odločitve, ki so nepravične in bore malo človeške, pa kljub temu nujne zaradi "ekonomske računice" (bi rekla Velepička), so v mojem koledarčku označeni kot usrani. In bil je pač eden od takih dni.
 Malo pred odhodom iz službe me je poklicala V, sicer ena mojih najboljših, vsekakor pa najljubša stranka, in mi pripovedovala o svojem usranem dnevu. Priznam, njen je bil še bolj usran kot moj in drug drugemu sva jamrala tako dolgo, da sva se na koncu že na vas glas režala. Morda bo spet kdo rekel, da sem škodoželjen, ampak tudi dejstvo, da gre nekomu v nekem trenutku še bolj usrano kot tebi, zna biti prav tolažilno.
Ko sva zaključila z jamranjem in smejanjem drug drugemu, sva nehala čvekat, saj je moj minutni opomnik zapiskal že 37x (res ne vem, zakaj imam vklopljenega, saj ga sploh ne upoštevam). Tako sem se prav prešerne volje odpravil na natančno 16-minutni sprehod proti domu.
In best of the best petkovega popoldneva je šele sledil....
 Pridem čez prvi semafor, pa čez drugega, parkrat pozdravim na levo, parkrat na desno... nato pa se vstavim pred naslednjo rdečo lučjo. In mladenič z odprtim oknom v avtu na drugi strani ceste mi očitno želi nekaj povedati... Butasto ga gledam, poznam ga ne, zmajem z glavo v smislu "pojmanimamkajbirad" in prečkam cesto, ko se prižge zelena. Tip se odpelje, jaz pa nadaljujem s pešačenjem... In ravno, ko sem na njega že popolnoma pozabil, se na avtobusni postaji le nekaj korakov pred mano zaustavi avto, v katerem sedi ta isti mladenič. Ok, nekaj bi me rad vprašal... zdi se mi čudno, ampak morda pa kaj išče in iz nekega razloga pač misli, da bi mu jaz lahko pomagal....
"A te lahko kam zapeljem?" se zasliši skozi odprto okno....
Hehe, počasi se mi seveda začne svitati, kam pes taco moli, ampak hudiča.... kje me je pa zdaj našel.... a sem ga mogoče tako zelo poželjivo gledal čez cesto... ma, vraga sem ga... če ne bi tako očitno mahal z glavo in žmigal z očmi, ga sploh ne bi videl....a se mi mogoče vidi, da že cel teden nisem (čisto možno...)....
"Ne, ni treba, thnx, čisto blizu stanujem"... "Ej, a ti poznaš IksIpsilona?"... "Ja, seveda ga poznam".... "Ja, saj vem, zadnjič sem te videl z njim na pijači"... "Ja, ok, pa kaj pol"... "Ja, veš, on mene večkrat pokliče" (Joj... IksIpsilon, to je torej eden od tistih, ki jim plačuješ... tisti zastonjski te nikoli niso zanimali, saj vem...)
 "OK, ampak kaj imam pa jaz s tem če te on kliče???".... mali se je v tem momentu že grabil za tiča, ki je jasno in trdo pripovedoval, da nisem jaz edini, ki že predolgo ni... "Hja, mislil sem, da bi me tudi ti mogoče kdaj"... In le kako bi se lahko uprl................. vprašati koliko stane en tak klic....jebiga, spet smo pri ekonomski računici...
Mali je imel zanimiv predlog.... "Glej, dobiva se zvečer... se lahko pri tebi?.... da vidiš, kako pa kaj, pa se bova pol zmenila... si za?" "Ne, seveda nisem... a so kakšne omejitve, ali "delaš" vse?.... "Ma saj veš, kaj delam, skoraj vse, no, ni problem, vse se da zmenit".... "Ampak jaz ne plačam sploh, a veš to?".... "Kako ne plačaš, seveda boš plačal".... "Seveda ne bom, pokliči me takrat, ko boš "dal" zastonj, do takrat pa... byebye"....in odidem.... "Čakaj, no, kam naj te pa pokličem?".... "Lepo poglej v telefonski imenik"....... Slišal sem samo še "jebi se", nato pa je avto z prodavljimim mladeničem odpeljal....
 Ja, kaj naj zdaj? Naj se sekiram, ker je nekdo ocenil, da sem že v fazi, ko zastonj ne dobim več? Ali pač le misli, da sem tudi jaz za biznis, ker me je nekje videl z nekom, ki očitno večkrat koristi njegove "storitve"? No, meni je ta prigoda prav zabavna... In še sedaj mi gre na smeh, čeprav je minilo že par ur od "nespodobnega povabila." Seveda sem doma v špeglu temeljito prečekiral, če mi na čelu piše "potreben", če imam oči izbuljene od zadržane pohote in če sem začel zaradi celotedenskega nesexa že kje zatekat...
Pa nič od tega... vsaj na zunaj ne 
In ko sem že mislil, da je za danes konec s smešnicami, je v mail priletel tale vic (hvala...):
Kako je Štajerc v Pekingu vprašal za gostilno?" Ki šank čuj?"
Trenutno stanje duha: hmm... le zakaj se mulo vozi v novem BMW-ju....
|
|
Komentarji (13) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
22/06, 06/07 in 14/07 so datumi mojih treh "poletnih" postov. Še sam ne morem verjeti, da mi je v celem poletju "uspelo" objaviti samo tri, ampak je že tako. Če vržem pogled nazaj čez ramo, še meni samemu ni jasno, kje je čas tam nekje od prve polovice junija dalje. Minil je tako zelo hitro, da se skoraj ne spomnim, da je sploh bil...
Če malo boljše pomislim, se spomnim, da so bili tedni med 15/06 in 15/07 zelo zelo delavni, potem pa je nastopila poletna lenobnost, želja po svežem zraku, sončnih žarkih, druženju... in vseh tistih stvareh, ki povzročajo "blogokrize" in nezanimanje za inetrnet, blog oziroma praktično vse, kar ni vezano na "biti zunaj".
Seveda je bilo vmes tudi nekaj časa za poletni dopust. Letošnji izbor je bilo Kraljestvo Magreba, kot ga imenujejo Arabci, pri nas pa mu rečemo Maroko. Dežela, ki je še nikoli nisem obiskal, in ki me je že nekaj let privlačila, odbijala, privlačila, odbijala... Letos je očitno bolj privlačila kot odbijala, zato je prišla na vrsto na spisku dežel, ki jih je treba obiskati.
El Maghreb menda pomeni kraj, kjer zahaja sonce. Deželo mnogih obrazov sem začel spoznavati na jugozahodu, v podnožju gore Atlas, v rdečem Marakešu, nadaljeval preko pogorja Atlas do Sahare, kjer sem ob 5h zjutraj zajahal kamelo in si skupaj z njo ogledal "obvezni" sončni vzhod v puščavi, nadaljeval do Fesa, Meknesa, nato pa še do Rabata in Casablance. Pa sta bila slaba dva tedna okoli in dopusta konec.
Ko sem sam iskal informacije o Maroku, sem naletel na ogromno potopisov, tudi kar nekaj blogov. Kar je seveda dobro, saj informacij ni nikoli preveč. Sam sem si potovanje oblikoval po muštru turističnih agencij, Lonely Planetu in kopici informacij iz interneta in si ga prilagodil po svojih "merah". Zadovoljno moram povedati, da mi je kar uspelo, le Casablanci sem na koncu namenil nekaj preveč časa. Mislil sem pač, da mi bo všeč njena kozmopolitskost, gospodarska prestolnica Maroka pa v resnici kaže precej bedno podobo.
Aja, hotel sem pravzaprav povedati, da potopisa letos ne bom pisal. Na internetu jih vsi, ki bi vas Maroko morda zanimal, najdete veliko. Seveda najbolj priporočam maroški (1. del) potopis (2. del) na strani Pamet v roke, kondom na glavo.
Maroko je res dežela mnogih obrazov; malo je skrivnostna, marsikje pravljično lepa, marsikje svinjsko umazana in res je polna nasprotij. Kar niti ni čudno, saj jo zaznamujejo berberski, arabski, pa tudi evropski vplivi.
Prav gotovo jo je vredno obiskati, sam jo bom verjetno še kdaj. Zapomnil si jo bom tudi po zanimivi, čeprav ne prav prijetni kulinarični izkušnji. Nisem ravno ljubitelj mesa, razen seveda če ni ribjega ali piščančjega izvora in sploh ne, če sem v kakšni "čudni" državi. Znanka mi je priporočila odlično, prelepo in sploh oh in sploh restavracijo... kjer pa nihče ni znal govoriti drugače kot arabsko in francosko. Kar jaz seveda ne znam. Z osebjem se mi je uspelo dogovoriti za menu z njihovimi tipičnimi jedmi, saj z jedilnim listom nisem imel kaj pomagati in nato se je začelo. Na mizi sveče in rožni listki, pridržali so mi srebrn lavor in mi roke polili z odišavljeno vodo.... vse skupaj je obetalo veliko... in povsem brez skrbi sem začel s hladnimi predjedmi, ki so bile odlične. Sledila je neka zelenjavna zadeva, ki ji ne vem imena, bila pa je strašno dobra, nato pa se je na krožniku pred mano znašla čudna pita z mesnim nadevom in posuta s sladkorjem. Ker mi kombinacija mesa in sladkorja ni bila preveč všeč, sem zato pojedel le nekaj sredice. V nasprotju s prejšnjimi jedmi ni bila dobra. Oziroma je bila zanič, zato je 3/4 tega končalo nedotaknjeno. Sledila je še piščančje meso, pripravljeno z olivami in limoninim sokom in pa seveda obilje sladic za zaključek.
Nekaj dni kasneje mi je lokalni vodnik povedal, da v dobrih in dragih restavracijah (večerja je stala toliko, kot bi stala v dobri slovenski restavraciji, vendar je to za njihove razmere zelo veliko) to pito pripravljajo z golobjim mesom... Skrivnost je bila razkrita, neznan videz in okus na rezine natrgane mesa prepoznan... nekaj v glavi in trebuhu pa še zdaj sili na bruhanje ob spominu, da sem jedel goloba...
Ok, toliko torej o Maroku. Bilo je super in z veseljem bom šel še kdaj. Ampak še prej je treba na spisku okljukat še kar nekaj neznanih dežel. Za konec pa še na zdravje z arabskim viskijem, metinim čajem (najboljši je, če sladkor ostane kar na robu kozarca).
Trenutno stanje duha: čisto sem iz vaje - za post porabil več kot uro :(
|
|
Komentarji (27) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Klotilda me je danes poimenovala "izgubljeni dečko"... Kloti, hvala za tegale dečkota... prav paše, veš, ker nekje tam po občutku še vedno pravim, da nimam prav nič več kot 27 let, pa naj emšo na osebni ali slika v špeglu kaže karkoli že...
Ja, več kot dva tedna ni bilo prav nobenega glasu od mene. En razlog je blogokriza oziroma pomanjkanje kakršnegakoli navdiha, drug razlog, najbrž povezan s prvim, pa to, da se mi nekaj časa blogov niti ni dalo brat. Sploh me niso zanimali.
Ta vikend pa je prav carski. Moj nick ni potegnjen prav z lufta, zato priznam, da mi paše, da se je dragi skupaj s svojo druščino odpravil na morje, poleg tega pa si še lahko privoščim popolnoma prosto tako soboto kot nedeljo (sicer me je malo razpizdil, ker mi ni poslal niti enega samega sms-a, ampak zaradi tega mu bom že na samem krepko navil ušesa).In moji "taglavni prijatelji" imajo eden eno, drugi nekaj drugega. In tako samevam - včeraj in danes. In če se sliši še tako zelo neverjetno, uživam v tej samoti, nedelu in občutku, da ni prav nič narobe, če se stuširam šele ob 5h popoldne, ko začnem smrdeti že sam sebi. Kul!
Sem pa sem ves ta "nič" izkoristil tudi za to, da sem malo pobrskal po vaši blogih. Ki so me spet začeli zanimati. Kljub bolj počitniškemu vzdušju, se je, vidim, dogajalo precej. Tudi meni, prav zares, in kar malo me moti "anonimnost", ker pač ne morem povedati kaj več o zadnjih dveh tednih. Bili so zelo zelo polni. Vsega. Žalosti in veselja, dobrih in slabih minut.
Torej - po optimističnem začetku ugotavljam, da spet nimam povedati kaj bolj konkretnega. Še vedno čakam navdih, ki me bo spet vsaj nekajkrat na teden pripeljal na eDija. Ampak, ker so pravi prijatelji potrpežljivi, pač vem, da me bo blog zagotovo počakal.
Eh, ja... in ravno sedaj se je moj bratranec odločil, da prekine tole mojo samotarstvo in "dolce far niente"...Ko sem ravno dobro padel noter v to, da čepim doma in se dolgočasim, me je "prisilil" v srečanje. Dobimo se v Zrečah in gremo na Roglo...
Torej ne morem več bluzit, ker bo treba na izlet...
Trenutno stanje duha: zabluzeno
|
|
Komentarji (13) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu
|
Tale pomlad, ki je pravkar (oziroma včeraj) minila, me je uspešno odvračala od bloga. Bilo je res kar precej stvari za naredit, ampak če bi čisto zares hotel (ali zmogel) bi se seveda spravil tudi za tipkovnico in napisal kaki post. In glede na to, da sem za računalnikom in tipkovnico skoraj cele dneve, je to, da za blog ni pravega časa, le večji ali manjši izgovor.
Čista resnica je, da trpim za pomanjkanjem navdiha in se mi zdi, da zadnje čase nimam kaj dosti "materiala" o katerem bi pisal. Bomo videli, mogoče se je s koncem pomladi (in začetkom poletja...yeeesss!!!) končala tudi kratka blogokriza (ej, tale izraz mi je pa všeč...) in se bodo stvari obrnile. No, res, bomo videli...
Kar me jezi zadnje tedne, je moj dragi S.
V marsičem sva si podobna, v marsičem pa strašansko različna. Ena gromozanska razlika med nama je šport. Kljub temu, da je danes skoraj smrtni greh priznati, da pa ne maraš niti enega športa, sem jaz ravno eden od teh redkih grešnikov. Priznam, oziroma sem priznal že lani, ko so bile popularne tako imenovane sedmice. On je seveda pravo nasprotje; redno igra squash ali tenis, poleg tega pa še smuča, srfa, igra odbojko... v glavnem, je en tak naravni talent, ki se dobro odreže pri vsakem športu, pa še veseli ga. Jaz seveda nič od tega, imam pa (jasno) kakšne druge kvalitete :))
Zadnje dva tedna pa bi ga ravno zaradi športa lahko zadavil. Seveda ne zaradi vsega tega, kar pač igra, ampak, ker zadnje tedne kar naprej gledamo fuzbal, poslušamo vse pametne komentatorje na vseh televizijskih kanalih in... živimo samo še za fuzbal... Tip pride, se vsede pred televizor, zija | |
